Obmorska mokrišča
Obalna mokrišča sodijo med najbolj raznolika in produktivna življenjska okolja v Evropi. Nastajajo na območjih, kjer se srečujejo kopno, reke in morje, zato jih zaznamujejo velike spremembe v slanosti, temperaturi, vodostaju in količini hranil. Prav ta preplet sladke, brakične in slane vode omogoča razvoj izjemno pestrih habitatov ter bogatega rastlinstva in živalstva. Na čezmejnem območju med Slovenijo in Italijo se taka območja nahajajo ob izlivu Soče in v gradeški laguni, v Sloveniji pa na primer ob Sečoveljskih solinah, v Škocjanskem zatoku in Ankaranu.
Območje izliva Soče je najbolj obsežno mokrišče čezmejnega območja. Vključuje trstičja, plitvine, slane travnike, lagune, mokre travnike, vrbove zarasti in manjše sladkovodne kanale. Ti habitati nudijo zatočišče številnim organizmom. Posebej znano je območje po pticah, saj tukaj prezimujejo in gnezdijo številne vrste rac, pobrežnikov, čapelj in drugih vodnih ptic. Med zanimivejšimi vrstami so čebelar (Merops apiaster), močvirski lunj (Circus aeruginosus) in črno-beli poljski deževnik (Himantopus himantopus). V mokriščih živita tudi močvirska sklednica in ogrožena laška žaba, ki veljata za pokazatelja dobro ohranjenih mokriščnih habitatov.
Rastlinstvo območja je prilagojeno na velike spremembe v količini soli in vode. V bližini morja uspevajo halofiti oziroma slanoljubne rastline, kot so grmičasti členkar (Arthrocnemum fruticosum) in mrežica (Limonium narbonense), nekoliko bolj v notranjosti pa mokrotni travniki, trstičja in vrbove zarasti. Obalna mokrišča imajo pomembno vlogo tudi za človeka, saj pomagajo zadrževati vodo, blažijo poplave ter predstavljajo pomembna območja za raziskovanje, opazovanje ptic in stik z naravo.