Mlaka
Za čezmejno območje Goriške in njene okolice so značilne velike razlike v kamninski podlagi, ki pomembno vplivajo na pojavljanje manjših stoječih vodnih teles. V Vipavski dolini prevladuje nepropusten fliš, zaradi katerega se voda zadržuje na površini. Zato so tam pogostejši potoki, mokrotni travniki in manjše mlake. Povsem drugačne razmere vladajo na Krasu, kjer prepusten apnenec omogoča hitro ponikanje vode v podzemlje. Naravnih stoječih vodnih teles je zato malo, zaradi česar so ljudje v preteklosti ustvarjali kale in lokve za napajanje živine ter oskrbo z vodo. Tudi zahodno od Gorice, na prodnatih nanosih Soče in Furlanske nižine, voda pogosto hitro pronica v tla, zato so manjša stoječa vodna telesa razmeroma redka in imajo velik pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Katere rastline in živali bodo naselile mlako, je odvisno od njene velikosti, globine, osončenosti in lege v prostoru. Kačji pastirji, enodnevnice in nekatere druge žuželke preživijo del življenja kot ličinke v vodi, nato pa se preobrazijo v odrasle žuželke, ki se zadržujejo med obrežnim rastlinjem. Podobno velja za žabe, ki življenje začnejo v obliki mresta (jajčec) v vodi in se nato preko paglavcev razvijejo v odrasle žabe. Poleg večjih živali in rastlin pa mlako poseljujejo tudi številni drobni organizmi, ki jih lahko opazimo šele pod lupo ali mikroskopom.
Male stoječe vode danes ogrožajo zaraščanje, zasipavanje, urbanizacija, onesnaženje ter vnos tujerodnih vrst, kot so zlate ribice in akvarijske želve. Te so morda atraktivne na prvi pogled, a v mlaki povzročijo velike spremembe, ki neugodno vplivajo na domorodne vrste.
Mestne mlake, kot je mlaka v Borovem gozdičku v Novi Gorici, imajo še posebno vrednost, saj predstavljajo stik med človekom in naravo. Med vrbami (Salix sp.), trstom (Phragmites australis), rogozom (Typha latifolia) in vodnimi perunikami (Iris pseudacorus) zatočišče iščejo race mlakarice (Anas platyrhynchos) in zelenonoge tukalice (Gallinula chloropus), dvoživke in številni nevretenčarji. Takšni prostori nas opominjajo, da narava ni prisotna le v oddaljenih zavarovanih območjih, temveč tudi tik ob mestu in v naši neposredni bližini.