Kmetijska krajina
Območje Goriške je rodovitno, kar se odraža v številnih avtohtonih sortah sadnih dreves in bogati vinogradniški tradiciji. Vinogradi zaznamujejo celoten čezmejni prostor – od Krasa, Vipavske doline in Goriških Brd do gričevnatega prostora med Novo Gorico in Gorico ter italijanskega Collia. V zadnjih desetletjih so vse pogostejši tudi oljčni nasadi, predvsem v Goriških Brdih, pomemben del krajine pa ostajajo še sadovnjaki jablan, češenj, fig, kakijev in drugih sadnih vrst. Na poljih prevladujeta predvsem koruza in pšenica, na Solkanskem pa že od časa Avstro-Ogrske gojijo avtohtono sorto z zaščitenim geografskim poreklom – solkanski radič.
Toda kmetijska krajina ni življenjski prostor le kulturnih rastlin. Na travnikih, ob robovih njiv, v mejicah in sadovnjakih živijo številne druge rastlinske in živalske vrste. V ekstenzivnih sadovnjakih lahko najdemo bogato travniško floro, medtem ko na njivah uspevajo značilni pleveli. Čeprav jih pogosto razumemo kot nezaželene rastline, cvetoči pleveli, kot so poljski mak (Papaver rhoeas), plavica (Centaurea cyanus) in danes že redkejši navadni kokalj (Agrostem magithago), pomembno prispevajo k videzu in biotski pestrosti kulturne krajine. Njihovi cvetovi privabljajo številne opraševalce, kot so čebele, čmrlji, metulji in trepetavke.
Intenzivno kmetijstvo, pogosto gnojenje, škropljenje, pogosta košnja in odstranjevanje mejic vodijo v zmanjševanje biotske pestrosti. Z izginjanjem cvetočih rastlin se zmanjšuje tudi število opraševalcev, ki so ključni za številne kulturne rastline. Posebej dragoceni so ostanki mokrotnih travnikov v spodnji Vipavski dolini, kjer še vedno živijo nekatere naravovarstveno pomembne vrste, kot sta strašničin mravljiščar (Phengaris teleius) in močvirski cekinček (Lycaena dispar). Barjanski okarček (Coenonympha oedippus), pa je naprotno zaradi zaraščanja postal na območju Goriških Brd in okolice Nova Gorice izjemno redek.