Kraška gmajna
Kraška gmajna je na videz pusto in kamnito, a vrstno zelo bogato okolje na Krasu. Nastala je kot posledica večstoletne paše goveda, ovc in koz. Rastline so tu prilagojene na teptanje, hkrati pa tudi na močno kraško burjo. Zato so te rastline nizke in prilagojene na kamnita tla brez debele plasti zemlje. To življenjsko okolje se je verjetno pojavilo v bronasti dobi, ko sta se je v tukajšnjih krajih pojavila živinoreja in pastirstvo.
V nedavni preteklosti je kraška gmajna pokrivala večji del Krasa. Z opuščanjem tradicionalnega kmetijstva se danes kraška gmajna zarašča, pa tudi človek načrtno spodbuja gojenje gozda, kar se je začelo s sajenjem črnega bora v 19. stoletju. Čeprav je gozd res prvoten tip rastlinstva na tem območju, se je s sobivanjem človeka razvilo bogato življenje, ki brez njegove pomoči izginja.
Med značilnimi rastlinskimi vrstami kraške gmajne so različne trave in šaši, rumeno cvetoči skalni glavinec (Centaurea rupestris) ter mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis). Že zgodaj spomladi se pojavi močno odlakan gorski kosmatinec (Pulsatilla montana) in kasneje ilirska perunika (Iris illyrica), poleti pa gmajni dajejo modrovijolično barvo ametistaste možine (Eryngium amethystinum). Te rastline privabljajo številne žuželke. Med najbolj ranljive sodi barjanski okarček (Coenonympha oedippus), ki ima na Krasu, natančneje v okolici Cerja, eno večjih populacij na čezmejnem območju. Žal se populacije okarčka zaradi zaraščanja močno zmanjšujejo. Med ogroženimi metulji velja omeniti tudi čudovitega pisanega petelinčka (Zerynthia polyxena), ki pa mu zaraščanje ustreza. Na kraški gmajni je tudi oblije kobilic, hroščev, divjih čebel in drugih nevretenčarjev, suhozidi pa zagotavljajo odlične pogoje za nekatere plazilce, pri čemer lahko izpostavimo kraško kuščarico (Podarcis melisellensis).